Čuječnost je novodobni izraz za opisovanje stanja samozavedanja posameznika. Ko govorimo o čuječnosti se nanašamo na zmožnost zavedanja in vplivanja na lastne miselne in emocionalne procese.
Kaj to pomeni v praksi? Visoko čuječ, prebujen človek je nekdo, ki ima zelo malo nezavednih, potlačenih vedenjskih in miselnih vzorcev, saj jih je z rednim delom na sebi uspel ozavestiti; spraviti iz nezavednega v zavedno. Torej se sedaj zaveda izvora svojih želja, potreb, strahov, omejitev, prepričanj in jih tako lahko ozdravi, omeji, nadgrajuje in spremeni na način, da postane bolj funkcionalna, predvsem pa srečna oseba. Saj sta sreča in notranji mir vedno želja in vodilo, za vsem kar počnemo in po čemer hrepenimo.
Tisti, ki nas uči čuječnosti, naj bi bil nekdo, ki je sam že prehodil to pot in šel skozi ta proces. Oseba, ki je skrbno pregledala in ozavestila večino struktur svojega ega. Ponavadi je to nekdo z visoko zmožnostjo osredotočanja, razumevanja in srčnega poslušanja, ki nas vodi skozi proces samospoznavanja. Čuječnost ni nekaj oprijemljivega, nekaj kar se da izmeriti in ovrednotiti, tako kot to rada počne naša zahodna družba. Ne obstaja en sam recept ali napisano pravilo, kako dostopati do nje. Proces prebujanja zavesti iz ustaljenega družbenega programiranja se ponavadi začne v posamezniku doma, za štirimi stenami, večinoma takrat, ko nastopijo problemi in ga prisilijo v postavljanje globjih, iskrenih vprašanj. Mentor nas lahko skozi to obdobje spremlja, nam stoji ob strani in nam ponudi različna orodja, ki pospešijo ta proces iskanja. To je lahko meditacija, zdravljenje skozi usmerjeno pisanje, tehnika postavljanja pravih vprašanj, zelo konkretne umske naloge, vaje koncentracije, dihalne tehnike, vsekakor pa je potrebno tudi veliko samoopazovanja in umirjene kontemplacije. Žal šele danes pojmi kot so čuječnost, samozavedanje, prebujenost, duhovnost, postajajo popularni in širše znani.
Pojavlja se ogromno učiteljev, ki v tem vidijo novo tržno nišo. Naučijo se nekaj osnovnih pojmov in pristopov, svojega lastnega procesa ozaveščanja in kontempliranja pa na žalost niso opravili, čeprav je to osnova dobrega terapevta. Večina ljudi preživi svoje življenje v pol snu. Občutek imajo, da sprejemajo odločitve, v resnici pa so le produkt svojega podzavestnega programiranja, ki živi skozi njih in se v večjem delu oblikuje že v zgodnjem otroštvu. Zato povprečen posameznik še vedno ne razume koncepta dela na sebi ali pa je prepričan, da je dovolj že klepet in izpoved najboljšemu prijatelju. Samospoznavanje je resen, predan in mogočen proces, na katerega se upajo podati le redki. Za to potovanje je potreben pogum in ogromna mera iskrenosti.