Večina egov hlepi po različnih stvareh, v različnih obdobjih. Včasih, pa ego niti ne ve kaj hoče, ve le, da noče tega, kar je: sedanjega trenutka. Nesproščenost, nemir, dolgočasje, tesnoba in nezadovoljstvo, so posledica nepotešenega hlepenja.
Fizične potrebe po hrani, vodi, domovanju, obleki in osnovnem udobju, bi lahko zlahka zadovoljili pri vseh ljudeh na planetu, če nebi bilo neravnovesja sredstev, ki ga je ustvarila blazna in grabežljiva potreba po še, egov pohlep.
Miselne oblike: mene, moje, hočem, potrebujem, moram imeti, ni dovolj... so nezavedne oblike ega. Dokler v sebi ne prepoznate teh oblik, boste verjeli temu, kar pravijo. Primorani boste na udejanjanje teh nezavednih misli. Primorani na iskanje, ne da bi našli. Kadar v vas delujejo ti vzorci, vas nobena lastnina, kraj, oseba ali okoliščine, ne bodo nikdar zmogli zadovoljiti. Ne boste srečni, ne glede na to kaj boste imeli ali pridobili. Vedno boste iskali nekaj drugega, kar obeta, da bo izpopolnilo vaš nepopoln občutek sebe in zapolnilo občutek pomankanja, ki ga nosite v sebi.
Visoko razvit človek, je osvobojen potrebe, da neka zunanja okoliščina ali oseba, osmisljuje njegov obstoj. Celost in polnost bivanja najde v sebi, zunanji svet pa zanj postane le igra nenehno spreminjajočih se senc in figur, ki se vsakič znova kažejo v različnih oblikah in situacijah. Tak človek ne išče varnosti in ljubezni zunaj sebe, ampak ju nosi s seboj.