Vam je kdo že kdaj pomolil pod nos besedilo, tako blizu, da ste komaj razločili črke, kaj šele, da bi lahko prebrali cel stavek? Tudi nekdo z odličnim vidom tega ne bi bil sposoben. Stvari od (pre)blizu, izgubijo svojo perspektivo in na njih se je nemogoče osredotočiti, še težje jih je razumeti.
To je nekako tako, kot da bi v kinu gledali film iz prve vrste. Če ste to kdaj poizkusili veste, da lahko celotna izkušnja hitro izgubi svoj čar. Težje je spremljati kaj se dogaja na platnu, podnapisi pa so skoraj neberljivi. Ja, lahko slišite glasbo, glasove, ujamete koščke dogajanja, izgubite pa celotno sliko. Ko zamenjamo perspektivo in se presedemo v zadnjo vrsto, se vse razjasni. Braz napora vidimo celotno filmsko platno, zagledamo “big picture”.
Podobno se nam zgodi, ko gremo na sprehod v gozd. Tam ne vidimo gozda kot takega, temveč le posamezna drevesa, ki ga sestavljajo. Ta situacija opisuje fenomen, ki se dogaja, ko ne zmoremo ali nočemo videti širše slike, ter se osredotočamo le na delčke, ki sestavljajo celoto. Na žalost je lahko izobraževanje in šolanje za delo v zdravstvu in medicini, zelo podobno sedenju v prvi vrsti kinodvorane. Naučiš se veliko zelo pomembnih dejstev, tekoče govoriš zdravniški žargon, a ti primanjkuje perspektiva veličastnosti človeškega organizma, v katerem vsi deli sodelujejo kot eno.
Naš moderni zdravstveni sistem je nagnjen k predalčkanju. Medicina ima rada delitve, razdelitve, mikro razdelitve, ter čim več posameznih sistemov in kategorij. Žal tisti, ki se šolajo za zdravstvenega delavca, na koncu končajo v prvi vrsti bolniške dvorane, kjer vlada perspektiva do onemoglosti razčlenjenih struktur, disfunkcij človeškega telesa.
Danes imamo za praktično vsak del telesa svojega strokovnjaka. Več kot 200 jih je. Specialiste za ledvice (Nefrologe), srčne specialiste (Kardiologe), specialiste za živce (Nevrologe), specialiste za zadnjico (Proktologe), specialiste za mišice, kosti in sklepe (Ortopede), specialiste za artritis (Revmatologe), specialiste za žleze/hormone (Endokrinologe), želodčne specialiste (Gastroenterologe).. Čeprav ima tudi specializacija svoj namen, pa brez celostnega pristopa nastane razdrobljen zdravstven model, ki ravno zaradi svoje razdrobljenosti, marsikdaj ne zmore ponudi odgovorov na pomembna zdravstvena vprašanja.
Preprost primer iz osnovne šole: Vodik (eksploziven plin) + kisik (vnetljiv plin) = voda (H20), tekočina, ki je temelj vsega živega in se kot življensko pomembna uporablja dnevno, na vseh področjih. Rešuje življenja, z vodo gasimo ogenj, ohranjamo zdravo telo, nepogrešljiva je v gospodinjstvu.. To načelo je pred skoraj 2500 leti poudarjal Aristotel. Kemijska enačba je seveda le prispodoba, za nešteto procesov, ki poteka v človeškem organizmu. Vendar, če se preveč poglobimo v analiziranje vodika, ali sestave kisika, ne bomo nikoli razumeli vode.
V strokovni literaturi lahko najdemo podatek, da v današnji “povezani” družbi, mineta dve desetletji, preden zdravstveno usmerjene institucije začnejo poučevati, kar dokazujejo moderne znanstvene raziskave. Torej, ko so nova dognanja dejansko implementirana v praksi, še zdaleč niso več nova. To pomeni, da se večino ljudi obravnava po zastarelih ali celo, s strani znanosti, že zdavnaj ovrženih modelih. Na žalost ta fenomen močno vpliva na zdravje ljudi v “naprednem” zahodnem svetu.
Kar zadeva fascijo, zdravniki sicer vedo, kaj ta je in kje se nahaja, a težko razložijo kako deluje, zakaj je prepletena po celem telesu, ter najpomebneje, kako kritičnega pomena je za zdravje ljudi. Ko iščemo informacije o fasciji, jih težko najdemo v gradivu splošne medicine. V večini medicinskih učbenikov je fascija skoraj popolnoma odstranjena iz anatomskih slik, risb in diagramov. Kakovostnih slik mišic, kosti in organov je na stotine, kakovostnih slik fascije, ki ni nič manj pomembna, pa je zelo malo.
Pravilno delovanje fascije in vezivnega tkiva, je nujno potrebno za zdravje ljudi. Veliko priznanih znanstvenikov (Oschman, Pischinger, Ingber in drugi), razlaga, da večino bolezni izvira iz nepravilnosti v vezivnem tkivu. Njihove trditve so podprte z raziskavami in desetletji izkušenj. Zakaj je torej ta, tako pomemben del našega telesa, še vedno močno zapostavljen in ignoriran?