Search

Pozabljena enost človeškega organizma

Updated: Aug 14, 2020

Vam je kdo že kdaj pomolil pod nos besedilo, tako blizu, da ste komaj razločili črke, kaj šele, da bi lahko prebrali cel stavek? Tudi nekdo z odličnim vidom tega ne bi bil sposoben. Stvari od (pre)blizu, izgubijo svojo perspektivo in na njih se je nemogoče osredotočiti, še težje jih je razumeti.

To je nekako tako, kot da bi v kinu gledali film iz prve vrste. Če ste to kdaj poizkusili veste, da lahko celotna izkušnja hitro izgubi svoj čar. Težje je spremljati kaj se dogaja na platnu, podnapisi pa so skoraj neberljivi. Ja, lahko slišite glasbo, glasove, ujamete koščke dogajanja, izgubite pa celotno sliko. Ko zamenjamo perspektivo in se presedemo v zadnjo vrsto, se vse razjasni. Braz napora vidimo celotno filmsko platno, zagledamo “big picture”.


Podobno se nam zgodi, ko gremo na sprehod v gozd. Tam ne vidimo gozda kot takega, temveč le posamezna drevesa, ki ga sestavljajo. Ta situacija opisuje fenomen, ki se dogaja, ko ne zmoremo ali nočemo videti širše slike, ter se osredotočamo le na delčke, ki sestavljajo celoto. Na žalost je lahko izobraževanje in šolanje za delo v zdravstvu in medicini, zelo podobno sedenju v prvi vrsti kinodvorane. Naučiš se veliko zelo pomembnih dejstev, tekoče govoriš zdravniški žargon, a ti primanjkuje perspektiva veličastnosti človeškega organizma, v katerem vsi deli sodelujejo kot eno.

Naš moderni zdravstveni sistem je nagnjen k predalčkanju. Medicina ima rada delitve, razdelitve, mikro razdelitve, ter čim več posameznih sistemov in kategorij. Žal tisti, ki se šolajo za zdravstvenega delavca, na koncu končajo v prvi vrsti bolniške dvorane, kjer vlada perspektiva do onemoglosti razčlenjenih struktur, disfunkcij človeškega telesa.