Search

Pandemija osamljenosti

Zadnje mesece je bilo v naši družbi veliko govora o solidarnosti do drugih ljudi. Večinoma s strani tistih, ki do danes niso poznali empatije in jim je bila pomoč drugim tuja. Čez noč so se zbudili iz hlastanja po denarju in postali javni glasniki za moralo. Kako lahko pomagam nekomu? Z upoštevanjem varnostne razdalje? Zdi se, da je danes to edino kar šteje. Kaj pa emocionalni vidik?

Človekove osnovne in temeljne potrebe po pripadnosti, bližini in razumevanju so potisnjene nekam v ozadje, kot da niso le te ključnega pomena za naše zdravje. Do njih se obnašamo kot da so postranskega pomena in brez njih lahko živimo. Organizem človeka, ki je osamljen, prestrašen in se ne počuti ljubljenega, je nenehno v stanju preživetvenega strahu, saj te občutke zaznava kot neposredno nevarnost. Saj tudi je v nevarnosti. Tako socialni kot fizični. Saj poznate tiste zgodbe o pomenu plemenskih skupnosti. Tak človek občuti šibkost in se zaveda, da je na milost in nemilost prepuščen zunanjim okoliščinam, saj nima nikogar, ki bi mu bilo mar zanj. Takih ljudi ni malo. Vsak dan jih je več. Vpliv tovrstnih psiholoških bremen na imunski sistem? Katastrofalen. Danes si večina bolj kot karkoli želi, da bi ostali zdravi, družba pa je vedno bolj prežeta s strahom, tesnobo in odtujenostjo, ki so neposredno povezani z razvojom najrazličnejših vrst bolezni. Človeštvo je prežela že dolgo previdena pandemija osamljenosti. Individualizem kapitalistične družbe je že zdavnaj zavladal v vsem svojem blišču in pogoltnil še tisto malo človeškega, kar je ostalo v nas. Temu je bilo za piko na i dodano še dejansko fizično izogibanje drug drugega in s tem vedno bolj zakoreninjen, nezaveden strah pred sočlovekom.

Organizem človeka, ki je osamljen, prestrašen in se ne počuti ljubljenega, je nenehno v stanju preživetvenega strahu.

Kaj lahko storimo v danih okoliščinah, ki še največjim optimistom prikličejo solzo na obraz? Veliko. In to tako, da zavestno in disciplinirano ohranjamo svojo človeškost in čut za druge. Tako da odrinemo svojo sebičnost na stran in se vsak dan posebej vprašamo, kaj lahko storimo za nekoga. Tisoče je načinov, ki prikličejo nasmeh na obraz, le želeti si moramo in razumeti kako pomembna je vloga prav vsakega od nas. Hodimo po svetu odprtih oči za stisko drugih. Če le želimo prisluhniti, nas skoraj vsak dan pokliče kakšna situacija ali oseba, ko lahko stopimo iz svoje cone udobja in četudi sami nimamo prav nič od tega, storimo nekaj za dobrobit drugih. Drobna usluga, ljubeč nasvet, telefonski pogovor.. Podarimo nekomu nekaj, kar sami ne potrebujemo več. Prisluhnimo prijatelju, ki je v stiski, ampak zares, poslušajmo. Še bolje, vsak teden sami od sebe pokličimo nekoga za kogar vemo, da mu trenutno ni najlažje. Namesto dragih in nepotrebnih daril za letošnje praznike ta denar raje namenimo v dobrodelne namene. Specimo pecivo za sosedo. Za trenutek se ustavimo in poklepetajmo z neznancem v vrsti za kruh. Nasmehnimo se nekomu, tudi ko nam ni do smeha. Nasmehnimo se za njega, za njo, da vsaj malo razveselimo nekoga. Posledično bo tudi naš nasmeh v hipu zažarel veliko bolj iskreno.

Tisoče je načinov, ki prikličejo nasmeh na obraz, le želeti si moramo in razumeti kako pomembna je vloga prav vsakega od nas.

Ne moremo vedno spreminjati okoliščin v katerih smo se znašli. Ne moremo prevzgojiti vseh ljudi, ki delajo škodo temu svetu. Še najmanj verjetno bi nam to lahko uspelo z neprestanim zgražanjem, pritoževanjem in obsojanjem, ki je danes pri večini na dnevnem sporedu. Lahko pa vplivamo na to kaj sami dajemo družbi. In ne, naša vloga ni zanemarljiva. Imamo moč, da košček po košček spreminjamo svet in majhna dejanja zares štejejo. Tudi tisti večni skeptiki, ki v to ne verjamete, pa zagotovo lahko razumete, da nenehno usmerjanje vaše pozornosti na vse slabo, ne more prinesti nič dobrega. Zato poiščimo spet človeškost v sebi. Naj nam bo mar. Pa ne samo zase in za svoje otroke. Še za kakšno sodelavko in tisto čudno teto iz tretjega kolena. Trenutna situacija nas uči prav tega, da se moramo kot družba spet naučiti sodelovati in se podpirati. Drug za drugega, ne vedno samo za svoje dobro. Zato neozirajoč se na druge, tiste ki morda tega še ne razumejo, začnimo vsak pri sebi. Danes, ne jutri. Odprimo spet svoja srca in se spomnimo kako lep je občutek, ko nam je resnično mar za druge.

97 views0 comments