Vprašajmo se za trenutek, zakaj se tako zelo bojimo upočasniti?
Zakaj smo vedno znova prepričani, da nimamo dovolj časa in da odločitev, da živimo bolj mirno ni v naših rokah, ker je pač toliko stvari za postorit?
Naša civilizacija se danes množično boji upočasniti... in s tem ČUTITI.
Podzavestno vemo, da bi tako začutili staro bolečino, ki še vedno počiva globoko v nas. Začutili bi Sebe, svoje resnične občutke in s tem stare rane.. Če bi se resnično upočasnili, bi skoraj gotovo nekaj časa jokali. Soočiti bi se morali z vsem pred čimer bežimo/hitimo.
Domišljamo si, da živimo, medtem ko življenje v resnici teče mimo nas. Zares živeti pomeni biti ranljiv, upočasnjen, v stiku z vsakim občutkom tukaj in zdaj. Pomeni biti odprt, pogumno iskren in čuteč.
Odločimo se danes za kakšno opravilo manj in s tem, za kakšen občutek več. Vzpostavimo ponovno stik z naravnim ritmom in se odklopimo od prehitrega tempa, ki nam je umetno vsiljen. Nikoli dovolj, vedno še več.
Privoščimo sami sebi trenutke v dnevu, ko se vsaj za hip potopimo v mehko naročje brezčasja. Edino tam bomo občutili globok mir, po katerem vsi hrepenimo.